Rammstein

Ljubljana, Sobota, 26.2.2005 - Reportaža

Ko sem začel pisati tale članek, ob bolečinah v vratu in posledicah čelnega (al bi blo bolš rečeno zobnega) trčenja, sem se že skoraj odločil, da izpustim na plano svoje frustracije in začnem objokovati svojo zlo usodo. Vendar sem se po tehtnem premisleku (in nesrečnem pritisku napačne tipke) odločil, da to nekako ne bi bilo v slogu objekta reportažne disertacije.
Včeraj sem se mudil v veliki vasi ob bregu Ljubljanice, na koncertu fincev Apocalyptica in vshodnošvabov Rammstein. Definitivno eden največjih spektaklov v mojem življenju. Sicer osebno ne poslušam ravno pogosto glasbe obeh bendov, vendar je to nekaj kar zares seka le na koncertu 5m od zvočnikov. Že Apocalyptica so zapustili izjemen vtis. V bistvu je težko verjeti, kako klasičen inštrument kot je čelo spravi iz sebe tako metalski zvok. Tudi klasične skladbe, kot je naprimerGriegova Hall of The Mountain King, so v trši priredbi fenomenalne. Motila nista niti nekoliko hecen naglas v angleščini in dekliški izgled enega od članov (ok, Helena je rekla, da je lušten, sam za njo se itak ve da nima okusa. Dokazano!). Torej odličen začetek. Sledila je pavza za kupovanje piva in poslušanje na koncu že kar precej nadležne glasbe. Mi pa smo čakali, čakali...
Ob 9ih pa so se na odru prikazali kravatarji z svetilkami in kiji in inteligentno smo vedeli, da se je glavni del koncerta začel. Začel se je tako kot smo pričakovali - silovito. Na nekakšen post-utopični oder so prišli člani v nekakšni mešanici bavarsko-zf-industrijskih kostumih. Še najbolj je v oči padel klaviaturist v črnousnjenih kratkih lederhozah s harmoniko. Tip je bil tudi v nadaljevanju koncerta nekakšen klovn, pozneje so ga kuhali v nekakšnem kotlu, naokoli se je vozil s futurističnim skirojem... Na splošno je bila ves šov zmes shizofrenične post-utopične industrijske nočne more, nemških nemih grozljivk, delčka Hitlerjevih Ubermensch fantazij in parodije na vse skupaj, začinjeno z veliko mero specialnih efektov. Ob eni skladbi so naprimer privlekli na oder velik kotel v katerem je igral klaviaturist, pevec pa je hodil naokrog preoblečen v mesarja s ogromnim nožem, kot bi prišel in kakšnega filma F.W. Murnau-a, na koncu pa je s brenerjem kuril pod kotlom. Vendar se je vse skupaj skladalo s komadi in ni dogajanje na odru izgledalo, kot poceni trik za odvračanje pozornosti od igranja. Na koncu pa so še privlekli na plano gumenjak, ga skupaj z basistom vrgli med ljudi in nato se je le ta vozil po dvorani na rokah ljudi. Pevec se je potrudil in nekaj besed spregovoril tudi v slovenščini (niti ne s kakšnimi posebnimi napakami) in ko je rekel roke gor sem se že skoraj počutil, kot na koncertu Šank Rocka (ti pa res nekoliko pretiravajo s "kje so roke?"). V povratku na oder (enkrat se bom spustil v razglabljanje o smiselnosti teh povradkov. Itak zmeri so, torej...). Čez cel koncert so morali varnostniki vleči iz množice osebke, ki so podlegli pritisku in padli skupej. Na koncu so poizkušali rešiti zadevo s tem, da so iz malih plastičnih flash brizgali vodo na množico (pohvalen a se mi zdi, da vsaj nekoliko smešen poizkus). Omenil bi še, da je med koncertom nekdo vrgel na oder kockasto zastavo (rdečebelo seveda), s katero si je pevec na koncu obrisal rit, vedno lep pogled :).
Skupaj z glasbo je vse to pustilo poseben občutek. Privleklo je na dan tisti kos slovenske duše, ki je ostanek 1000 letnega življenja v nemškem raichu ter izkušnjo realsocializma. Izbruh energije, ki se sprosti ko popusti varnostni ventil v duši sicer discipliniranega, vase zaprtega srednjeevropejca. To ni glazba, ki bi se mogla roditi v "easy-going" mediteranskem predelu sveta. Zato ni čudno, da je druga vodilna zasedba tovstne zvrsti prišla iz slovenskega konca. (Ne bom se spuščal v razpravo, ali so boljši Laibach ali Rammstein. Dejstvo pa je, da so Laibach starejši bend in Rammstein so gotovo vsaj nekaj stvari prevzeli od Laibach) Besedila so skoraj vsa v nemščini in ta jezik tukaj odlično paše noter. Osebno imam sicer precej slabe izkušnje z njim, tud pretirano simpatičen mi ni, vendar pa je kot naročen za ukazovanje in avtoritativno razglašanje svoje vizije sveta (vprašajte Dolfeta). Sicer jih vsi po krivici(?) obtožujejo nacizma, vendar človek opazi zakaj dobijo tak občutek. Konec koncev so iste obtožbe letele tudi na Laibach.
Še zaključek. Koncert je bil odličen tako zaradi udarne glasbe kot zaradi fenomenalnega showa (le ta je bil najboljši, kar sem jih doslej videl na koncertih), vsekakor vredno obiska. Letos smo že v začetku leta videli dva fenomenalna kocerta in upam, da ne bosta edina (U2!!), vsekakor pohvala organizatorjem, ki pa se jim je vse skupaj nedvomno povrnilo, saj so bile vstopnice razprodane že pred dogodkom.