petek, junij 17, 2011

Ponos

Kot prvo, dolgčas mi je. Ker so mi skoraj vsi ušli (pa meni se nikamor ne da), nimam več nikomur za pametovat (beri, ne nalijem se ga več dovolj za filozofske debate), bom mogoče malo obnovil tale blog. MOGOČE....
Danes torej o ponosu, natančneje o besedni zvezi "ponosen sem". Bral sem danes na novičarskem portalu naše vodilne komercialne televizije (sej vem, ...O BOH... tolk me je sram, da ne bom objavil polnega imena, da ja google ne bo našel. Je pa res, da je bogat vir neumnosti za pisat) o novem družinskem zakoniku (o njem sicer kdaj drugič). Eden od dežurnih pacientov v naši parlamentarni umobolnici je izrekel, da je ponosen na to, da je živel s mamo in očetom ( samo en naj mi začne morit o z/s, tudi o tej neumnosti enkrat drugič.... Hmmm, očitno se mi je nabral cel kup enih stvari za pizdit :) ).
Pa sem malo razmišljal. Na kaj za MSU si ti ponosen?? (postajam otrokom prijazen pisec. MSU je Moški Spolni Ud, sopomenke ne bo več, saj kurac pa res ne moreš napisati na nekaj kar lahko pride otrokom pred oči. Da jih ja ne bomo zajebali s pohujšljivimi besedami) Si se mar že kot spermij odločil, kakšna bosta tvoja starša in je oblika družine v kateri si odrastel tvoja zaluga? Podobna je izjava "Ponosen da sem Slovenec/Američan/Francoz/Marsovec..." WTF? Čemu? Rodil si se, grozen dosežek. Namesto, da bi bili ponosni na opravljeno osnovno šolo, grad iz peska, uspešno prepričevanje dekleta, da ti pa že nisi tak, se ponašamo z tujimi dosežki. To da si Slovenec, je predvsem zasluga tvoje matere in očeta, ki si je zatiskal oči pred tem, da si nekoliko temnejše polti. Lahko si vesel tega dejstva (čeravno nevem kakšna prednost ali ohinsploh lastnost to spet ni), lahko spoštuješ dosežek svoje matere, da je uspela zdržati s moškim dovolj časa, da si odrastel (jaz nebi, fej dlake :)), karkoli... Ponosen pa bodi na svoje dosežke, pa čeprav je to le scanje v pisoar v kevdru namesto v umivalnik.