četrtek, september 28, 2006

V sloveniji je prepovedano brisanje riti!

Koncert Pearl Jam - KUL. No pa se vrnimo malo nazaj v preteklost, kdaj in zakaj sem sploh prišel v stik s njimi. Bil je en lep poletni dan in vaš BB je bil sam doma za cel teden. Se mi zdi da prvič v življenju. Kaj drugega je imel storiti kot, da poslabša vse odnose ki jih je imel s sosedi in privleče vse čudake, ki jih je približno poznal na popivanje. Pa pustimo rezultate vsega tega za kakšno drugo priložnost. Na enem od večerov je "neko" dekle (al pa je bla njena sestra, spomini bledijo) izrazilo željo, da pa hoče poslušat Pearl Jam. Ok, sej nisem bil lih iz marsa in sm že slišal da obstajajo, ampak to je bilo tudi to, vglavnem nisem mel CD-ja (itak sem glumil, da jih poznam, pa kolk dobri so, jade jade jade). Torej mi ni preostalo drugega, kot da se opravim v Kranj in mislim da še v bivšem Aligatorju nabavim Ten, pač sem nekje prebral, da je najbolj uspešen njihov album (treba je tud vedt, da so bili še to časi, pred mulo, napsterjem, torenti, ko so pekači še koštali toliko kot računalnik, torej v kameni dobi). KUL! Se vsedem za moj novi pentium 100, ki sem ga prenesel v dnevno sobo, skupaj s stolpom in ozvočenjem, ter tremi pepelniki in začel nabijat en fuzbal, zraven pa ugotovit kaj sploh sem kupil. Ok, ni blo slab, nekaj komadov mi je blo clo znanih, všečno vglavnem... tralalahopsasa... naenkrat ugotovim, da je večer, cd se je zvrtu že n-krat, špilal nisem že nekej cajta, cd je bil pa z vsakim poslušanjem kvečjemu boljši. "Neko" dekle je odšlo (bitch!!), skupaj z mladostjo, 90-imi in lasmi, razbito stanovanje in pospravlje za pijanci izgubilo svoj čar, PJ pa je še vedno redno na playlisti nekoliko posodobljenega računalnika in Ten še vedno najljubša plošča in ena redkih, ki jo lahko poslušam celo brez da bi preskočil katerikoli komad (nadležni intro ter outro odšetjemo). Ljudje v lokalih in žurih kjer občasno vrtim so me sicer siti, ampak jebiga, če morm jest poslušat Floyde pa k.... motore pa ribu daj, lahko tud oni enkrat potrpijo dobro musko. Sej ne rečem, da jih poslušam še vedno tako pogosto, ampak ko sem primerno melanholične volje ne sede nič bolše kot PJ. Torej ni moglo biti vprašanja, ko sem slišal da se ustavijo v prestolnici bližnje polprijatelske države, da bo treba spet spraskat skupaj papirčke/plastiko pa gasa. Tako sem se torej pojavil v torek ob 14 na Ljubljanski železniški postaji skupaj s kolegico (sam res bi kdaj lohk vzel kakšno sabo k bi bla kej več kt kolegica. Kt da sem zmeri j..... Gay best friend). Vožnja bolj al manj brez pretresov, v sosednjem kupeju smo mel tipa k se je vračal (!!!) v zapor v Sremsko mitrovico pa kelnar je nekemu Angležu v nemščini skušal dopovedat, da govori angleško. V Zg. sva se v prenapolnjenem tramvaju pripeljala do Kraševe tovarne zraven katere je bil najin v čokoladni vonj (ponoči se mi je zdelo da so jo že malo sežgali) zaviti hostel, ki ga morm kr pohvalt. Nobenih kavčev, ki ponujajo zastonj obisk v živalskem vrtu, čudnih latvijskih uslužbencev, kopalnic kjer si se moral kopati s baterijo... Odvržen ruzak, vklopim "army chip" in postiljem posteljo, se s Špelo skupaj odločiva, da higijena ni obvezna ter se odpraviva proti Domu športova. BB je pred potovanjem natančno preučil sistem tramvajev in zemljevid in se mu zato ni bilo težko zgubiti. Rešil naju je simpatičem par, kateremu sva sledila do dvorane (treba povedat, da sem naju pripeljal prej čisto blizu in nato nerazumno zavil v napačno ulico). Pred dvorano prvo manjši šok, ker folka je blo čist preveč, ampak sva ugoovila da samo bedasti varnostniki spuščajo po paketih notr. Pred vrati sem stal zraven pevke od Leeloojamais (a sem že rekel? Ta ženska mi je res res res huda. Ma sicer kdaj kakšen stilske izpade, sam vseglih. In pol slišm od ljubosumnih kolegic enkrat :"ta ženska ma ful prevelike joške za to postavo?!?!?!. WTF?!?!?. O kako bi jo :)). Vglavnem, prideva not, jest grem seveda po pir in ko se končno odpraviva notr, se glupi varnostniki spomnejo, da ne spuščajo več folka v parter, ki sva ga plačala extra, ker je že kao preveč gužva. (note to myself: napiši jezno pritožno pismo!!!!) Na tribuni sva sicer potem videla, da je folk vseeno enkrat vdrl not, sam se nama nekak ni dal več premikat, pa tud Špela je bla preveč vshičena nad bendom, pa sem se ustrašil da mi bo padla v nezavest ;). Koncert je bil tak kot sem pričakoval. Odlična muzika, ljudstvo je norelo, Eddie je neki blebetal v hrvaščini (nekak taki kt je moja, sam vseglih ql) in plezal po ogrodju odra. Tokrat niso pozabil Jeremy-a, tud Alive in Black sta bla, edin Špela je pogrešala Wishlist. Ne mormo dobit vsi vsega (in jest to preklet dobr vem :( ). Za pripomniti bi mel samo ceno vstopnic (glede na to, da so se včasih tožarl, ker so dal organizatorji previsoko ceno) pa ceno artiklov. Sam sem sicer kupil sumljivo majhno xxl majico zunej, kjer je model prodajal fake-e, pod katero nalepko sem še vedno uspel prebrati "Tako ti je mala moja, kad ljubi Bosanac", ampak majce mam tako ali tako za spomin (iz ljubljanskega koncerta je sumljivo izginila. Najbrž povezano s tem, da mi je mati že nekej cajta nabijala, da sm kt klošar v njej... ... mal sprana je bla že res :)). Po koncu se prebijava mimo pijanih dolencev in hrvatov, ki so neki jamral ob pogledu na njih in začneva iskat plac kamor bi šla na pir. Logično je, da izbereva cesto ob kateri so bile samo trgovine in nato še porabiva skoraj uro, ko sva čakala na tramvaj ki ni prišel. Ko končno obupava, po nekakšnem toplem senviču začneva iskat tramvaj za vrnitev v hostel. Genij kot sem, nisem prej posurfal za nočnimi linijami, tako da sva porabila še precej časa, čikov, kalorij pri hoji, še več čikov, ki sem jih podaril sumljivi gruči pijanih mladeničev (drugič kupi malboro, z west vsi ugotovijo od kod si!). Pod kipom Bana Jelačiča (btw, eden največjih hrvaških narodnih herojev je bil napol srb rojen v vojvodini :)), ki so ga ravno čistili (treba pohvalit) sva potem dočakala avtobus, ki je nadomeščal najin tramvaj, ter se napol speča (polovica odprave je spala že med čakanjem in vzbujala sumljičave poglede policajev in narko-klošarjev. (Taista polovica je precej zoprna ko je nenaspana :))), končno prideva do najine sobice v katei sta že spali nemški turistki in logično je bilo, da je BB spal sam. Zjutraj obisk v Kraševem diskontu, kjer še vedno dobiš album Životinsko carstvo (pa 505 sa crtom... ah spomini..). Ko sva šla s vspenjačo (prokleti leni turisti) v staro mesto naenkrat nekej poči. Fak, 9.11, končn, enkrat bom blizu zgodovinskih trenutkov. Zagreb doživel teroristični napad. Qrc, modeli ob 12h streljajo s topom. Brezveze. Stari del je lep, spucan, neki prenavljajo ceste, šla pogledat razstavo enih nožev, po lunijevem nasvetu (kolk bedna turista sva) obiskala Tolkien bar, ki je mene spominjal mal na Down Town, z motivi iz gospodarja pa mogoče kakšnim metalcem manj. Vendar se v nasprotju s lunijem nisem lotil vroče čokolade ampak z užitkom spraznil Guinessa. Pozneje šla še en muzej pogledat, mal prošetala kroz grad in šla domov. Ko je vlak speljal in so pregled opravili hrvaški polcaji sem se odločil, da je treba še mal spraznit črevesje. Vzamem knjigo, se zaprem v edini čisti wc in delam. Ko se vlak ustavi se začnem pripravljati, da končam in preden začnem brisati rit začne policaj zbijat po vratih. Ok, potegnem hlače nalahno gor, pomolim osebno in ga prosim če si lahko obrišem rit. Neki začne nabijat in reče naj pohitim. Vzamem papir in preden porabim prvi listič spet začne zbijat. Gnoj. Nezadovoljen s brisanjem vseeno izstopim, ker bi se rad izognil da me vlečejo vn s spuščenimi hlačami in se nato v spremstvu 3 policajev in carinika(!!!!) odpravim do svojega kupeja. Tm sem moral zmetati vn vse stvari (v bistvu majico in stare gate) in ko policaj končno stuhta da nisem kriminalec in odneha ga po pridiganju vprašam, če grem zdaj lahko opravit do konca. Ne, treba počakat da vlak spelje!! Vlak seveda ni speljal še pol ure, vmes pokadim 3 čike napol stoje, preden si grem lahko končno obrisat rit. Špela seveda umira od smeha zraven. Vglavnem izlet KUL, slo policaji in hrv varnostniki(organizator) sux. Pa naslednjič se morm lotit opisovanja takoj ko pridem domov, k sem najboljše fore valda pozabil.

Ni komentarjev: