Šoping

No kokr sem zadnjič jamral, kako nimam na šiht nič dela, je tale moja dolga pavza v blogovanju posledica tega, da vsi ki so takrat štrajkali navalili v teh dveh tednih in je tako moje glavno opravilo zadnje čase kako vse, ki sem jih splaniral za torek ob 9ih prepričam, da je tista ura zelo imaginaren pojem. V bistvu sem s tem hotel povedati, da bom ob 9ih definitivno mislil nanje. Dela čez glavo in jaz rabim nekaj časa zame, da nakupim zadnje stvari pred mojim dopustom. No, o tem bom zdajle napisal nekaj vrstic. Ker menda za celino v katero odhajam, moje cunje niso primerne je bilo treba oditi v bližnje nakupovalno središče in odpraviti ta problem. Problem je v tem, da sam naravnost sovražim kakršnjekoli nabavljanje cunj, čevljev ter podobnih neumnosti. In ravto to sedaj nujno rabim in še sončne špegle za povrh. Toda že ko stopim v halo ratam dobesedno bolan. Udi so težki, boli me glava, tisto malo samozavesti ki jo premorem, odplava skupaj s dimom cigarete, ki jo že leta poskušam opustiti, pa me vsaka neumna računovodkinja, ki ji poizkušam razložiti zakaj njen matrični tiskalnik ne more sprintati lepe barvne fotografije, znova navduši in prežene kakršno koli misel na zdravo življenje. (Pred časom mi je celo uspelo nehati, pa sem na koncu ostal pred odločitvijo, ali 5cm smradu ali 150g svinca s 1000 m/s v smeri ljubke ženske v najlepših letih menopavze). Torej stopim skozi vrata prve trgovine s čevlji in poizkusim najti nekaj, v čemer ne bom zaplaval v lastnem soku in še vedno ne izgledal kot slab približek čapca. Sem pač človek, ki mi najraje videl, da bi se moda ustavila v trenutku ko je bilo konec 80ih in spominov nanje in bi po 5ih letih ko zgonim zadnje superge, odšel v trgovino in kupil enak model kot zadnjič. Moje življenje bi bilo lažje in prepričan sem da vsaj kakšno leto daljše. Enako je s cunjami. Star sem 26 let in ni mi do tega, da bi tekmoval s sosedovim mulcem, kdo je bolši nigger wannabe, obleka s kravato pa na žalost na serviserju z plačo nižjega srednjega razreda zgleda preprosto šmešno. In ko vstopim v prodajalno, oblit s znojem, v očeh vidnim strahom in živčnostjo poizkušam čim prej neopazno vstopiti, preleteti ponudbo in hitro uiti, skupaj s prvo stvarjo, ki mi je približno všeč in jo seveda ne bom nosil nikoli, razen za piknik s svojimi starši, me vedno najde prodajalec in s navidez prijaznim "vam lahko kako pomagam" vprašanjem, spravi čez rob ter prisili v sceno iz kakšen najstniške romance (fant sreča dekle, fant dobi dekle, fant zaradi neverjetno nelogičnega razloga zgubi dekle, fant z še bolj nelogičnim razlogom dobi nazaj zmešano kuro) od katere me tlačijo more do naslednjega šopinga. (Neverjetno dolgim povedim, v strokovni literaturi običajno imenujejo nakladanje op.p ) Zato sem ponavadi vzel sabo osebe ženskega spola (tipi vse skupaj samo potencirajo, saj se splošnemu nelagodju pridruži še homofobično nelagodje nakupovanja s fantom in na koncu kupiš stvari kot naj bi jih kupoval "pravi moški" kljub temu, da tvoje švohno telesce v njih izgleda kot skuter na avtocesti), ki so lepo nabrale sprejemljive artikle, strokovno ocenile končni izgled in me odrešile neznosne možnosti izbire. In največje čudo je to, da so iz trgovine izstopile nasmejane. Sicer si s tem nakopljem večurno tavanje po štrcunah v iskanju prav tiste mikice in retoričnih vprašanj "a v tem zgledam kot slon?" (ja, ampak nisem tolk przadet da bi ti to povedal) in neumnosti v slogu "ta mi je tolk huda pa res dobr zgledam v njej.Sm jo že pred eno uro probala in jo bom pršla še pol pogledat..." (kup že kokoš, ne da se mi spet čakat pol ure v ženskem oddelku med roza majčkami, kjer si kot sprejemljivo alternativo predstavljam počasno pečenje na žaru). Torej, kaj je bil končni rezultat dvournega sprehajanja po BTC-ju. Šlape, hrana za hrčke, 56 zavojčkov orbit jabolko ter dve šteki West light. In v tem trenutku sem se odločil, da ne bom razlagal. Ohranimo vsaj delček iluzije, da sem približno normalno, v družbi funkcionalno, odraslo bitje...